Preizkušanje biokompatibilnosti medicinskih pripomočkov je zapleten, a nujen pogoj za dajanje varnih izdelkov na trg. V tem blogu bomo govorili o testiranju biokompatibilnosti, zakaj je pomembno, smernicah ISO in kako narediti proces učinkovitejši.
Medicinske naprave, kot so srčni spodbujevalniki, insulinske črpalke in kirurški instrumenti, se vsak dan uporabljajo v različnih medicinskih aplikacijah. Pri tem igrajo ključno vlogo proizvajalci medicinskih pripomočkov, ki morajo zagotoviti, da so ti pripomočki varni za paciente.
Testiranje biokompatibilnosti je ključni vidik tega zagotovila varnosti. Biokompatibilnost se v kontekstu medicinskih pripomočkov nanaša na sposobnost naprave ali materiala za varno interakcijo s človeškim telesom. Ta strog postopek ocenjevanja je ključnega pomena za preprečevanje neželenih učinkov, povečanje učinkovitosti izdelka in doseganje skladnosti z regulativnimi standardi.
Telesne tekočine lahko reagirajo z materiali, ki se uporabljajo v medicinskih napravah, npr. ko pride kri v stik s površino naprave, lahko povzroči nevarno strjevanje zaradi nezdružljivosti materiala. Podobno lahko kovinske komponente v stiku s telesnimi tekočinami korodirajo in sproščajo ione, kar sčasoma povzroči neželene reakcije ali celo poškodbe tkiva.
Testiranje biokompatibilnosti je ključna kontrolna točka za odkrivanje potencialnih tveganj v zgodnji fazi razvoja in proizvodnje medicinskih pripomočkov, tako da so končni izdelki varni in učinkoviti.
Biološka ocena spada v strog regulativni okvir, ki ureja medicinsko industrijo. Te smernice opisujejo potrebne testne protokole, ki se razlikujejo glede na naravo izdelka, njegovo predvideno uporabo in trajanje stika s človeškim telesom.
Standard ISO 10933 mednarodne organizacije ISO je izhodišče za testiranje biokompatibilnosti medicinskih pripomočkov in primarna referenčna točka za glavne globalne regulatorne organe v Evropi, Aziji in ZDA. Standard ISO 10993 zagotavlja podroben okvir za ocenjevanje biološke varnosti medicinskih pripomočkov in zajema širok spekter potencialnih interakcij s človeškim telesom.
Testiranje biokompatibilnosti bi moralo odgovoriti na številna vprašanja o materialnih komponentah, uporabljenih v končnem medicinskem pripomočku. Če ni mogoče testirati celotnega končnega izdelka, se pripravi reprezentativni vzorec medicinskega izdelka po priporočilih ISO 10993. Izbira testov je odvisna od medicinskega izdelka in njegovega namena:
Postopek testiranja biokompatibilnosti se običajno začne s karakterizacijo materiala, kjer se dokumentirajo in analizirajo fizikalne in kemijske lastnosti materialov, uporabljenih v medicinskem pripomočku. Odvisno od predvidene uporabe izdelka, trajanja stika in ocenjenih tveganj lahko naslednje serije testov vključujejo citotoksičnost, preobčutljivost, draženje, sistemsko toksičnost ali druge.
Nato se pripravijo vzorci, pogosto v obliki izvlečkov, za simulacijo pogojev v živih tkivih. Ti vzorci se testirajo z uporabo standardiziranih protokolov, bodisi v nadzorovanih laboratorijskih okoljih (in vitro) ali, za določene ocene, z uporabo živalskih modelov (in vivo).
Regulatorni organi, kot sta ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) in evropska agencija za zdravila (EMA), od proizvajalcev medicinskih pripomočkov zahtevajo, da opravijo ocene tveganja kot del svojih predpisov. Ta analiza se izvaja zgodaj v razvoju, da se ugotovijo potencialne nevarnosti, povezane z materiali medicinskega pripomočka in njegovim medsebojnim delovanjem s človeškim telesom. Zgodnja razpoložljivost teh podatkov pomaga pri odločitvah o oblikovanju, materialih in protokolih testiranja.
Temeljita analiza tudi poenostavi potek dela in zmanjša stroške testiranja biokompatibilnosti. Če ima material dobro dokumentirano zgodovino varne uporabe, nekateri testi morda ne bodo potrebni. To proizvajalcem omogoča, da določijo prednost in zagotovijo, da je testiranje biokompatibilnosti osredotočeno na najbolj pomembne in potencialno tvegane vidike naprave.
Izbira osnovnih laboratorijskih elementov neposredno vpliva na točnost, zanesljivost in ponovljivost rezultatov testiranja. Da bi zagotovili kakovost in varnost izdelkov, je najbolje izbrati znane blagovne znamke, vzpostaviti stroge postopke vzdrževanja in kalibracije ter usposobiti osebje za pravilno uporabo instrumentov.
Trenutne analitske metode pri testiranju biokompatibilnosti se močno zanašajo na masno spektrometrijo za merjenje ekstrahiranih in izlužnih snovi. Za najboljše rezultate je nujno, da pri pripravi eluentov in standardov za umerjanje uporabite ultra čisto vodo in zanesljive plastične potrošne materiale.
Bistvena sta tudi povezljivost in podpora skladnosti; regulirani laboratoriji potrebujejo popolne zapise protokolov in rezultatov za sledljivost in pripravljenost na revizijo. Povezana orodja imajo tudi prednost samodejnih opomnikov za redno vzdrževanje in nadgradnje funkcij, kar zagotavlja vrhunsko zmogljivost.
Sartoriusovi osnovni laboratorijski instrumenti so znani po svoji zmogljivosti, uporabnosti in povezljivosti, ki jo potrebujejo proizvajalci medicinskih pripomočkov. Analitične tehtnice Cubis® II in elektronske pipete Picus® 2 se enostavno integrirajo v obstoječe poteke dela, poleg tega pa ponujajo namenske aplikacije za upravljanje potekov dela, naprav, operaterjev in rednega vzdrževanja.
Za HPLC in druge elementarne analize lahko zanesljiv vir visokokakovostne vode, kot je sistem za ultračisto vodo Arium®, prepreči do 80 % artefaktov podatkov. Brizgalni filtri Minisart® z vodilnimi membranami Sartorius v industriji omogočajo tudi robustno odstranjevanje delcev iz vzorcev in pomagajo preprečiti zamašitev pri kromatografski analizi.
Raziščite laboratorijsko opremo za testiranje biokompatibilnosti
Članek je bil prenesen in preveden z uradne spletne strani Sartorius.